ČLANEK, OBJAVLJEN V REVIJI HORIZONT, September 2003
Intervju z Mirom in Marinko Langerholc, ki sta se junija 2003 z nami podala na vrh Kilimandžara
Besedilo: Tanja Usar, Fotografije: Miro Langerholc

VZPON NA KILIMANDŽARO

Miro Langerholc in njegova žena Marinka sta se junija letos, peti dan vzpona, med bleščečo belino zasneženega vrha se pred sončnim vzhodom povzpela na Uhuru Peak, 5895 m visok vrh svobode. Pa poglejmo kaj sta povedala.
“Najina štiridesetletna želja je bil vzpon na Kilimanjaro. Po srcu planinca potujeva, odkar se poznava, in Kilimanjaro s pogledom na Afriko je ostal eden od neizpoljnjenih ciljev. Tako sva se odločila, da se končno podava na vrh tega afriškega velikana. Iskala sva ponudbe, ki bi naju popeljale do želenega cilja in na internetu naletela na turistično agencijo Eyes on Africa, s katero sva se nato junija letos tudi podala na črno celino.
Vzpon na Kilimandžaro se je začel na vstopni točki v kraju Marangu na višini 1.830 metrov, ki je le eden izmed možnih vstopnih mest v nacionalni park Kilimandžaro, odprt leta 1977. Na tem mestu naju je Roman, lastnik agencije, s katero sva potovala in ki ima sedež v Kenijskem Nairobiju, prepustil domačinom, vodiču Marku in spremstvu, po vodičevih besedah sedmih ljudi, ki pa jih vseh skupaj sama sicer nikdar nisva videla. Z nama so tako ostali Mark kot vodič, kuhar in baje še štirje nosači.

Prvi dan vzpona smo se dvignili z višine 1830, se pravi od Marangu gate, pa tja do 2.750 metrov, kjer je koča Mandara. To je prvi tak tabor na poti, kjer so koče s po osem pogradi in kjer se lahko prespi. Pot od vhoda pa do Mandare je bila strma, saj gre za približno 800 metrov višinske razlike, potekala pa je skozi vlažen subtropski gozd, ki je bil prava milina zame, ki imam rad rožice in drevesa. Narava je tukaj silno bujna, ob poti so tekoča voda in slapovi, ves čas srečuješ polno ljudi.
Pot, ki smo jo premagovali naslednji dan, od Mandare pa do 3.700 metrov visoke koče Horombo, je bila pa že nekoliko drugačna. Počasi je začelo zmanjkovati subtropskega gozda in pojavilo se je višinsko močvirje s še zmeraj bujnim rastlinjem, med katerim so se bohotile divje gladiole in številne endemične vrste palm. Po eni uri hoje od Mandare se nam je na desni najprej odprl pogled na ognjenik Mawenzi in nato na levi še sam vrh Kilimandžara.
Ves tretji dan smo ostali na Horombo hutu na aklimatizacijskem dnevu, kjer smo naša telesa privajali na višinsko razliko. Mimo “Zebras rock”, skal barve zebrinih prog, smo se sprehajali med sedli in končno kot na dosegu roke zagledali Kibo, zadnjo kočo pred vzponom na vrh, do katere je bilo še 10 ur hoje. Na tej višini se je narava že močno spremenila. Sam sem komentiral v kamero, da manjka še malo, pa bomo na luni. Vegetacije ni bilo več, le stolpiči iz kamenja in rjasti lišaji, prilagojeni na suho stepo.

Naslednji dan, četrti, smo ob treh popoldne prispeli do planinske koče Kibo, pot na vrh gore pa nadaljevali šele ob polnoči. Na višini 4.700 metrov nam je že začelo primanjkovati zraka. Sam sem to občutil kot silno potrebo po dihanju. Pol ure čez polnoč lune še ni bilo, temno je bilo kot v rogu in edina svetloba je prihajala od svetlikajočih se zvezd in naših svetilk. Vzporedno z nama z ženo, s katero sva se dogovorila, da, če bo kdo od naju omagal, naj se drugi nikar ne ozira nanj in naj nadaljuje z vzponom in z vodičem ter njegovim pomočnikom ob boku so se vzpenjale še skupine drugih ljudi.
Takoj za Kibom se začenja vzpon na “Gilmans Point”, ki je z višino 5.685 metrov pravzaprav prvi in dokončni cilj marsikaterega plezalca. Hodili smo po gruševju, z vrha se je kar melilo, koraki so postajali vedno težji in prav čakal sem, kdo se bo prvi ustavil. Po tem, ko se ustaviš in zajameš zrak, je najtežjih tistih prvih pet korakov, dokler ne pridobiš spet tempa. Sam sem se na tem mestu spomnil tistih starih parnih lokomotiv in si dejal, da ne bom gledal na vrh. Vzpon, ko smo se v desetih kilometrih, ki smo jih naredili prejšnji dan, dvignili za en kilometer nadmorske višine, je bil omembe vreden, vendar še zdaleč ne tako občutljiv kot ta na tem mestu. Tu se gora namreč postavi pokonci.

Ko smo končno prispeli na vrh, 5896 metrov visoko, je bila okrog nas še zmeraj tema in na obzorju se je začelo daniti.
Vrh je bil izpopolnitev nekih ciljev, ki niso vsem dosegljivi, je nekaj, kar si človek resnično želi, zato sva imela čudovit občutek, ko sva bila tik pod vrhom in sva vedela, da nama bo uspelo. Na vrhu sva se objela. Vsak gib je bil težak, vse je bilo kot pod nekim pritiskom, pa vendar s posebnim občutkom ganjenosti. In potem naju je spreletelo. Žena se je spomnila na hčer, ki ji je rekla: ”Mama, ti imaš tako voljo, pojdi, ti boš uspela!” In jaz sem se spomnil na sina, ki je rekel, naj ne pretiravava in naj se po potrebi vrneva nazaj. In v prsih sem imel silen občutek, kot da name pritiska neka nevidna sila.
Skušal sem piti, a voda je zmrznila, roke sem imel otrple od mraza, ki je bil nepopisen. Potem je začelo vzhajati sonce. Okrog nas se je odprlo morje oblakov, sonce je začelo sijati v krater in šele tedaj sem spoznal vso veličino ognjenika in lesketajočega se snega.
Dobro jutro Kilimandžaro!

ČLANEK, OBJAVLJEN V REVIJI SVET IN LJUDJE, Marec 2004
Besedilo: Marjeta Sedmak in Irena Trsinar, Fotografije: Boris Sedmak
Vsi so se z nami podali na 12 dnevni safari po Keniji

V AFRIKO S TERMOFORJEM

Samburujska lepotica v Shabi.

Sanje o Afriki so sanje iz otroštva. O safariju, kar v swahiliju pomeni potovanje, sanjajo mnogi popotniki. In prav v Afriki je safari posebno doživetje: za kratek hip občutiš prvinsko življenje narave, doživiš širino afriške savane in občutiš svobodo divjih živali v njihovem naravnem okolju. Odločitev je padla: safari po Keniji.

Jambo, jambo!

Na mednarodnem letališču Jomo Kenyatta sta nas pričakala slovenski vodnik Roman in šofer Francis, predstavnik najštevilčnejšega afriškega plemena Kikuyu. Črn kot oglje nas je nagovoril: “Jambo!” – “Zdravo” v swahiliju.
Na pot iz Nairobija smo se odpravili s terenskim avtomobilom Toyota Land Cruiser, ki je s pogonom na 4 kolesa in z radijskim oddajnikom najbolj varno prevozno sredstvo za vožnjo po afriških cestah. O tem smo se prepričali, saj smo v 12 dneh prevozili okoli 1800 km po makedamsko – asfaltnih luknjah. V parkih tak avto nudi udobno razgledišče skozi odprta okna ali streho, saj je, razen redkih izjem, vozilo prepovedano zapustiti. Živali se zaradi avtomobilov ne vznemirijo, saj jih srečujejo od rojstva, seveda pa je v parkih treba upoštevati pravila.

Ob jezerih

Crater Lake - Naivasha

Pot nas je najprej vodila na sever. V tistem delu doline Rift so drug ob drugem tri vrste jezer: sladka, slana in alkalna; slednja so najprimernejša za flaminge. Tak je Crater Lake, ob katerem leži lodge na dnu ugaslega vulkana blizu jezera Naivasha, ki je od Nairobija oddaljen le 80 km. K spokojnosti travnato–grmičaste pokrajine pripomorejo številne afriške rumene akacije. Opazovali smo črno-bele opice kapucinke, pavijane, antilope, divje svinje bradavičarke in vrsto ptic. Za trenutek sta pred nas priskakljala dva dik-dika. Tako se imenujejo najmanjše, zelo plašne afriške antilope, ki so jih poimenovali po visokem glasu “zik-zik”, s katerim se oglašajo, kadar opozorijo na nevarnost. Vedno živijo v paru in če eden umre, drugi od žalosti naredi samomor. Na “nočnem safariju” smo najprej slišali in potem opazovali povodna konja, ki sta se bojevala nedaleč od reke. Na široko sta odpirala gobca, kazala mogočno zobovje in oddajala bojne glasove, podobne hrupu motorista na mopedu. Po večerji smo klepetali ob ognju, ki so ga v giku (zeleznem kotličku) postavili k nogam, in z zanimanjem opazovali, kaj se bo zgodilo s kosom mesa, ki so ga obesili na bližnjo drevesno vejo. Zavohala ga je pikasta cibetka (vrsta večje macke), ga zmaknila z veje in zbežala v temo.
Crater Lake Lodge leži na ekvatorju na nadmorski višini 1800 m. Noči so mrzle – le 10 C. Sotorski lodgi so urejeni z vsem udobjem (udobna lesena postelja, skrinja s ključavnico, prizidek z WC-jem in tušem), pripravijo pa se presenečenje: zvečer smo v posteljah našli tople termoforje, ki so na taki nadmorski višini še kako dobrodošli. Moramo priznati, da v naši prtljagi za v Afriko termoforjev nismo načrtovali, kar nas je zabavalo vsakokrat, ko smo spali v šotorih in so nas razvajali na tak način.

Nacionalni park Nakuru. V zadnjem času se je v Keniji ponovno začelo povečevati število nosorogov, zahvaljujoč oboroženim stražarjem, ki v vseh parkih varujejo vsako žival posebej.

Nacionalni park Nakuru, ki leži ob plitvem, alkalnem jezeru, je znan po milijonih flamingov in pelikanov. Tod domujejo tudi trije “veliki”. Takoj ob prihodu se je Francis veselo zasmejal, saj je opazil leoparda, ki se je leno pretegoval na drevesu. Že naslednji trenutek se je ulil pravi tropski dež. Prav zanimivo je bilo videti žirafe, številne opice, ptice in druge živali, kako so se umirile in počakale, da je dež prenehal.Veličasten pogled so popestrili sončni zahod ter tisoči flamingov, pelikanov in marabujev. Med ptice sta se zapodila dva lačna sakala, da bi ujela kaj za pod zob. Splašila sta le nekaj bližnjih ptic, druge pa so mirno in veličastno zrle v daljavo. Za kratek čas smo se peš približali pelikanom, vendar smo se zaradi samotnega bivola hitro vrnili v varno zavetje avtomobila. Eno najlepših doživetij je bil pogled na samičko nosoroga z mladičkom, ki je sesal mleko pri materi. Nosorogi so ena najbolj ogroženih živalskih vrst v Afriki – divji lovci jih pobijejo samo zaradi roga, ki naj bi imel moč afrodiziaka.

Na meji varnosti

Shaba Lodge, nepričakovana oaza

Naslednji dan smo prečkali ekvator in se odpravili na sever, proti etiopijski in somalijski meji. Isiolo je za puščavsko neizkušene popotnike zadnji priporočeni kraj. Celo izkušeni popotniki na poti proti severu za varnost najamejo oboroženo spremstvo. Na obcestni postaji, ki spominja na prehod meje, so nas vojaki vpisali v knjigo popotnikov, saj tam včasih ljudje kar “izginejo”.
Nadaljevali smo le 50 km severneje do Samburu, Shaba in Buffalo Springs nacionalnih parkov. V polpuščavski in precej divji pokrajini, kjer so ceste makedamske, prašne in luknjaste, živi nomadsko pleme Samburu. Le sem in tja smo videli posamezne črnce, ki so s sulico v roki pazili črede krav in ovac. Tam na leto pade le 300 mm dežja. Zelenje je le ob reki Ewaso Ngiro (Rjava reka) in tam se je mogoče prepričati, da je voda resnično vir življenja.

Ob reki Ewaso Ngiro ležijo trije nacionalni parki, kjer se prepričaš, da je voda vir življenja, živalski svet pa presenetljivo pester.

Ob reki poleg akacij rastejo številne razvejane palme – edina vrsta tako razraščene palme na svetu je doma ravno v tamkajšnjem predelu Kenije. Pokrajina je divja in čudovita. V reki so se leno namakali krokodili, v bližini pa smo opazovali črede pavijanov, žirafe, orikse (vrsta največje antilope, ki s svojim skoraj meterskim ravnim rogovjem lahko ubije leva), gerenuke (vrsta antilope, ki se edina zna postaviti na zadnje noge, da lahko obira zelenje iz visokorastlega grmičevja), topije. Slon velikan je v bližini lomil drevo, da je lahko jedel listje; na dan poje približno 15 kg zelenja in popije 260 litrov vode. Od blizu smo mirno opazovali družino slonov, ki so skrbno varovali mladička.

Romantika angleškega zatočišča

Jane Godall je leta 1994 ustanovila Institut za rehabilitacijo šimpanzov, kjer sprejemajo sirote šimpanze, ki so jih odkupili iz ujetništva. Šimpanzi, ki izhajajo iz Ugande in ne iz Kenije, sedaj svobodno živijo v rezervatu v zasebnem parku Sweetwaters. Gospa Godall trenutno potuje po Ameriki in zbira denarna sredstva za vzdrževanje rezervata, ki je odprt za turistične oglede. Sweetwaters pod zasneženimi vrhovi Mt. Kenye je vreden obiska zaradi svoje lege in razgledišča. Živali lahko opazuješ kar izpred šotora: podnevi tiste, ki prihajajo do bližnjega napajališča, ponoči pa na primer zebre, ki organizirano prenočujejo tako, da izmenoma spijo ali stražijo v krogu. Seveda le, kadar ni v bližini leva, ki ga občasno videvajo le streljaj daleč, na drugi strani “obrambnega jarka”.
V Sweetwatersu so poskrbeli tudi za ljubitelje domačih živali. Udomačenemu nosorogu se lahko približaš in ga pobožaš, ob tem pa te prijazno obletava svinja bradavičarka, ki se obnaša kot domači kuža. Seveda te spremlja stražar, ki pa menda ni oborožen zaradi nosoroga, temvec zaradi divjih lovcev, pred katerimi varujejo nosoroge v vseh nacionalnih parkih v Keniji.

Mara – Pikčasta pokrajina

Povodni konji v reki Mari.

Pot nas je vodila v Masai Maro, 1800 kvadratnih kilometrov velik nacionalni park, kjer je koncentracija živali največja. Na jugu Masai Mara meji na tanzanijski nacionalni park Serengeti. Bujno rastlinstvo savanske pokrajine nudi hrano tisočerim gnujem, zebram in drugim rastlinojedcem. Ko iščejo zadostne količine travnate hrane, vsako leto opravijo največjo “selitev” na svetu: pogled na več tisočglave črede, ki jih lahko ob pravem letnem času opazuješ ob zbiranju ali ob potovanju, je edinstven. Vrhunec pa je trenutek, ko v diru množično prečkajo reko. Ob tem vse živali ne preživijo, saj jih pri prehodu cez reko željno čakajo krokodili. Selitveni krog poteka vsako leto približno ob istem času; odvisen je od dežja in hrane, in sicer iz Serengetija čez Masai Maro in ponovno nazaj.

Levji par med počitkom po na videz napornem delu.

Človek pri opazovanju narave sicer začuti svobodo živali v afriški pokrajini, a pogled na leve, ki trgajo ubitega gnuja, priča tudi o nenehnem boju za obstanek. Z mešanimi občutki smo opazovali, kako so se ostankom spoštljivo približevali mrhovinarji – najprej hijene, nato jastrebi. Najzanimivejši pa je jutranji safari tik pred sončnim vzhodom, ko se živali pripravljajo na lov. Opazovali smo geparda, ki se je podil za antilopo s kakšnimi 100 km na uro, vendar mu zajtrk tokrat ni ušel. V bližini se je mirno sprehajal noj s svojo družico in mladičkom. Mimo je pridrobencljala družina svinj bradavičark: samec, samička in osem mladičkov. Malo pozneje smo se srečali z romantiko levjega para, ki ga v polkrogu razporejeni terenski avtomobili z radovednimi gledalci niso mogli zmotiti pri opravljanju zakonskih dolznosti. Res je, živali so navajene na velike pločevinaste premikajoče se spremljevalce, ki so okrog njih že od rojstva in jih nikdar ne ogrožajo.

Masajska vas

Narok je zadnje mesto pred prihodom v Nacionalni park Masai Mara. Fotografiranja Masaji ne marajo. Na skrivaj je treba ujeti posnetek vrveža kar iz avta, vendar previdno, da nas ne bi kamenjali.

Nekatere vasice so odprle vrata turistom, ki le tako lahko od blizu spoznajo masajski način življenja. Masaji so pastirji in nomadi, so zelo ponosni in eno od redkih plemen v Keniji, ki še živi tradicionalno. Ženske gradijo hiše iz blata, slamnato streho pa zadelajo s kravjimi iztrebki, da je nepropustna za dež. Ljudje živijo v kočah skupaj z mladimi živalmi, saj je živina življenjskega pomena. Koča je brez oken zato, da v poltemi ni veliko muh, tudi vode in elektrike ni. Prehranjujejo se z mlekom, zmešanim z govejo krvjo (govedu jo puščajo, ne da bi ga ubili). Ogenj zakurijo z drgnjenjem lesa ob les. Masaji verjamejo, da jih rdeča barva njihove obleke varuje pred levi. Lase si spletajo v kitke, jih natrejo z živalsko mastjo in z okro obarvajo v živo rdečo barvo. Udeležili smo se njihovega tradicionalnega plesa, v katerega so vključeni elementi potrjevanja moči masajskih vojščakov. Vas je pred divjimi živalmi zavarovana z ograjo iz trnovih vej. Zelenjave ne morejo pridelovati, ker bi jo požrle rastlinojede divje živali. Zemlja kot lastnina Masajem ne pomeni nič. Njihovo bogastvo se meri samo z živino; najpomembnejše so krave in ovce – bogastvo in pogoj za preživetje. Masajska dekleta in žene se lepšajo s številnimi ogrlicami in zapestnicami, ki jih naredijo same iz živopisanih drobnih kamenčkov. Masaj mora ženo odkupiti, kar stori z živino. Število glav je merilo premožnega moža. So poligamni in če imajo več živine, si lahko privoščijo tudi več žena. Po naravi so dobri vojščaki, zato jih je v mestih pogosto mogoče srečati v varnostnih službah. Tudi v mestih smejo nositi rungu (palica), ki je tradicionalno orožje in obvezna oprema vsakega Masaja. Obiskovalec jih spozna po značilni opravi, pa tudi po ušesih. Všeč so si namreč, če si na ušesu naredijo veliko luknjo.
Civilizacija se žal neizbežno dotika tudi življenja Masajev. Ne vemo pa, ali bodo srečnejši, če se jim bo življenje spremenilo?

Velikih pet

Po nedokončani makedamski cesti s Toyoto.

Safari po afriških nacionalnih parkih ni vožnja po živalskem vrtu. Živali moraš poiskati, zato ne smeš biti razočaran, če katere ne najdeš. Seveda je obvezno srečanje s petimi velikimi (“big five”: lev, leopard, afriški bivol, slon in nosorog), pa tudi manjše živali je lepo izslediti. Zato je dober vodnik odločilen ne le za varnost in brezhibno organizacijo potovanja, temveč tudi za (foto) trofeje, ki jih boš prinesel domov s safarija.
V Keniji živita Slovenca Roman Biondič in Nevenka Lepenik (info@eyesonafrica.org), ki po Keniji in okoliških državah vodita turiste, največkrat Slovence. Programe krojita predvsem po željah vnaprej najavljenih skupin: fotosafari v enem parku ali potovanje v različne predele Kenije. Organizirata kamping safari, ki omogoča tesnejši stik z naravo, ali bivanje v luksuznih lodgih – zidanih ali v šotorih. Oboje je dovolj udobno in enako varno, razlika je predvsem v ceni: taborjenje je za okoli 30% cenejše. Tudi zato mu dajeta Roman in Nevenka prednost.